Blatno jezero 2024
Po več kot desetih letih se je odšlo na Blatno jezero, tokrat za nekoliko več kot en dan. Sicer imam od tistega svojega zadnjega (in edinega) obiska madžarskega morja le bežne spomine, tako da niti pri najboljši volji ne morem presoditi, ali je bila lokacija nahajanja takrat in zdaj enaka, a to pravzaprav ni pomembno. (Zdi se mi sicer, da ne, saj se je takrat pot neskončno vlekla, tokrat pa je, kljub električnemu veselju, h kateremu se absolutno vrnemo v nadaljevanju tega zapisa, potekala precej hitro in brez neprijetnih pripetljajev.)
(Medklic: Ne vem, čemu pravzaprav služi ta zapis, saj dvomim, da bo sploh kdo naletel nanj, prav tako najverjetneje ne vsebuje informacij, ki bi se jih ne dalo preveriti na spletu ali v kateri izmed mamiških fb skupin. Mamice vsevedke so, med drugim, namreč vzpostavile obveščevalno službo za informiranje o količini sluzi in meduz v morju, zato se v kateri izmed omenjenih skupin zagotovo utegne najti tudi kakšen podatek o najboljšem langašu ob Blatnem jezeru. Morda bodo takšni zapisi služili lastni evidenci. Morda bo tole, posledica hipnega navdiha in nostalgičnega oziranja za lepšimi, brezskrbnejšimi, a tudi blogersko plodovitejšimi časi, zato tudi ta povezava, le enkraten dogodek in me bo kmalu minilo. Kdo ve. Morda bo svet kmalu minil. Zdi se že tako. Konec medklica.)
Na približno 500 km dolgo pot, ki se je pričela v ponedeljek zjutraj, se je podalo z električnim avtomobilom. Kako pametna odločitev je bila to, se je ugotovilo kaj kmalu, zagotovo pa po skorajšnjem zmanjkanju elektrike v Mariboru, kjer je indikator napolnjenosti že popolnoma obupal. Po mariborskem polnjenju (avtomobila in naših želodcev) ter ogledu mesta se je zadeva sicer napolnila toliko, da se je zvečer le prispelo do končne destinacije, a vseeno – stresno in časovno potratno.
Plaže ob Blatnem jezeru so večinoma plačljive. Na Libás Strand plaži v mestu Keszthely (oz. Blatenski Kostel ali Blatograd, kraj, kjer se je nekoč nahajal tudi knez Kocelj) – ki je, mimogrede, menda eno največjih, če ne celo največje mesto ob jezeru, dasiravno to, iskreno, ni bilo preveč očitno, vsaj ne ob tem času; dopuščam tudi možnost, da je sicer drugače, čeprav nekoliko dvomim, saj je vendar zdaj verjetno višek poletne sezone – je po 17. uri vstopnina cenejša, po 19. uri pa je vstop zastonj. V zadnjih par letih so se tudi, če gre verjeti ažurnosti podatkov na Google Zemljevidih, modernizirali, saj sprejemajo kartična NFC plačila. Žalibog se je, vsesplošno stanje opazujoč in misleč, da so vendarle še nekoliko v zaostanku s časom, pred tem šlo dvignit forinte. Bankomat je, za razliko od slovenskih, za N26 kartico zaračunal nekajevrsko provizijo. S tem forintskim bogastvom se je tako plačalo vstopnino na plaži (madžarski uslužbenci očitno niso preveč navdušeni nad tujimi jeziki; ne poznajo niti na ceniku navedenih angleških izrazov, nekoliko bolje, a le nekoliko, jim gre nemščina). Plaža je urejena primerno, tudi prostora je dovolj, le ob vikendih utegne biti pravo mravljišče in nasploh še kar grozno, če ne uživaš v gneči. Supanje je na jezeru dovoljeno.
Seveda je bilo treba poskusiti tako opevani langaš. Prvega se je naročilo na trgu pod velikim kolesom (tukaj) in bil je soliden, proti pričakovanjem sploh ne pretirano masten. V tem duhu – in, kot se je kasneje izkazalo, naivnem pričakovanju, da so vsi narejeni podobno – se je naslednji dan želelo poskusiti še sirovega, tokrat na plaži (tukaj). Velerazočaranje. Ogromen, masten, olja skoraj več kot testa. Presoja na podlagi znanih dejstev je prepuščena posamezniku; jaz imam langaša dovolj za naslednjih 10 let. Nek večer se je, v upanju na kakšno zanimivo večerno dogajanje, odpravilo v središče mesta, kjer je sicer resda celo bil nek koncertič, a upam si trditi, da ni ravno privabil velike množice ljudi, tudi po tem, ko se je še kar kmalu odstranilo s prizorišča. Zato pa, očitno, mnogo bolj uspeva veliki madžarski cirkus. Ali pa tudi ne; sodeč po količini obcestnih plakatov in listkov, zataknjenih za brisalce avtomobilov. Če koga zanima, imam verjetno vsaj tri takšne listke, ki zagotavljajo 50-% popust.
Nek drug večer se je s Helko odplulo na večerno vožnjo ob sončnem zahodu. Ladja Helka s 120 potniki je ena najstarejših in najbolj priljubljenih ladij na Blatnem jezeru; izplula je namreč junija 1891. Helka in njena sestrska ladja Kelén, poimenovani po likih iz pravljice „Sió“ Andrása Fáya, sta kljub številnim posodobitvam ohranili zunanjo podobo iz 19. stoletja. Rezervacijo karte je mogoče v celoti opraviti vnaprej prek spleta.
Odšlo se je tudi na izlet do budistične stupe, ene največjih v Evropi. Kot zanimivost velja omeniti, da se, med drugim, od kipcev in figur Bude znotraj nekega radija oddaljujemo zadenjsko, saj bi sicer s kazanjem hrbta užalili Budo. Prav tako se na Budo ne kaže s prstom; to naj bi bilo nespoštljivo.
Pot nazaj je potekala približno enako kot tja – ob konstantnem pogledovanju na števec preostalih kilometrov oz. napolnjenosti baterije. Tokrat se je s postankom počastilo Mursko Soboto ter domačo garažo. Glavne (oz. naključne) ugotovitve bi se torej dalo povzeti nekako takole:
- Madžarski komarji me še bolj obožujejo kot domači. Aktivirajo pa se sicer šele po 21. uri.
- Na 500 ali več km dolgo pot se ne gre z električnim avtom, razen če imaš časa na pretek.
- Madžarska beseda za smeti je "hulladek".
- Obstaja kraj z imenom Zalaigrice.
- Cirkus je očitno ena glavnih, če ne celo edina večja atrakcija ob Blatnem jezeru.
- Langaš v Csóka Fészek Strandbisztró je, kljub pozitivnim odzivom na Googlu, še kar neužiten. (Pa tudi sicer ni nek presežek.)
- Stupa miru (Béke Sztúpa) je ena največjih (budističnih) stup v Evropi.
- Ladja, ki vozi večerne vožnje ob sončnem zahodu, se imenuje Helka in potuje s hitrostjo približno 13 km/h.