Kdaj ste bili najbolj srečni?
Vsake toliko časa se na družbenih omrežjih pojavi vprašanje tipa "kdaj/pri kateri starosti ste bili najbolj srečni?" ali kaj podobnega.
Vsakič je bil moj odgovor "verjetno v srednji šoli". A nikoli se mi ni dalo zares razmisliti o razlogih. Kako neverjetno bi se mi zdelo v 3. letniku, ko mi je življenje grenila profesorica matematike (in grenila ga je močno!), da se mi bodo tisti časi kdajkoli utegnili zdeti kot ... najsrečnejši? Ali da kdaj utegnem pogrešati tista zlagana prijateljstva, ki so držala le dokler osebki niso našli boljše družbe – po možnosti preko mene? Ni bilo iskreno, a dnevi so bili vsaj zabavni. Morda je to vredno samoobsojanja; ne vem. A dejstvo, da trenutno nimam ne enega ne drugega, preteklo obdobje žalibog označuje kot visoko referenčno točko. Kar je v resnici precej žalostno.
Drugo še vedno relativno srečno obdobje je bilo proti koncu osnovne šole. Kljub sošolcem, zlasti nekaterim, s katerimi se resnično nismo razumeli. Kljub eni dotični osebi, ki me je vzela na piko in težila skozi celotno osnovno šolo. Osebi, ki me je pripravila do tega, da se mi je zdela dobra ideja v 3. razredu sredi pouka vstati in iti v paralelko s prošnjo, naj me, lepo prosim, premestijo v njihov razred (seveda me niso – čeprav še vedno menim, da je bila prošnja hudo upravičena).
Kako majhne so bile v resnici takratne težave. In ja, danes lahko brez premišljevanja zatrdim, da si, kljub težko prigaranim pozitivnim ocenam iz matematike in prenašanju bolj ali manj primitivnih in neumnih for svojih dragih sošolcev, vendarle želim povratka v tiste čase. Nemara bolj kot česarkoli drugega.