Moj nesojeni Pixel
Kdor me pozna, ve, da ne maram odločitev. Iz dna duše se ne maram odločati in za vsako odločitev navadno porabim občutno preveč časa.
Za izbiro trenutnega telefona se je porabilo toliko časa, da je večina napravic v izboru iz njega čez čas avtomatsko izpadla, saj so bile prestare. Zato je še toliko bolj presenetljivo, da me je včeraj impulzivno popadla očitno nekakšna potrošniška mrzlica, katere rezultat je bil naročena nova mobilna napravica. Google Pixel 8 Pro; t. i. pikselček, o katerem sanjam že nekaj časa, a se ga nazadnje, nevedoč za obstoj čudovitosti po imenu Graphene OS, zaradi nenavdušenja nad guglovskim ekosistemom, ni izbralo. Cene Pixlov se spremlja že kar nekaj časa in na splošno je najbolj ugodna izbira nemški Amazon. A včeraj se je zadevo naročilo na BigBangovi eTržnici, nezavedajoč se, kaj zadeva v resnici je (kot rečeno; impulzivna odločitev). Že sumljivo nizka cena bi mi morala dati vedeti, da je zadeva, no, sumljiva. Obstaja sicer verjetnost, da bi napravica dejansko prispela v obliki in stanju, kot je navedeno na spletni strani, a zavoljo miru v duši se je naročilo – z nemalo vloženega napora – naposled preklicalo.
Pričakovanje nove mobilne napravice je bilo kratko in še kar sladko. Morda je treba pa večkrat storiti kaj podobnega; da doživim vsaj prijetnost pričakovanj. Četudi se nato razblinijo kot milni mehurček. Ali brbunek, ki z vso močjo trešči na trden asfalt.