Moj nevarni mehurček
Preokupiranost z informacijami.
Zadnje čase ugotavljam in se zalotevam (nedovršna oblika od zalotiti se?), da padam v tematski informacijski mehurček. Dasiravno sem mnenja, da so informacije, podatki, znanstvene ugotovitve temelj in osnova za sprejemanje informiranih odločitev v svojem obstoju, se zadnje čase sprašujem, kje je meja - meja med količino (navadno slabih, groznih, negativnih) informacij, ki jih se jih še da kolikor toliko normalno prenesti, in kje je točka, ko je vsega enostavno ... preveč. Ko se že vnaprej bojiš, kdaj bo vate bruhnila nova slaba novica, novo grozno odkritje. Kdaj, in, predvsem, zakaj se odločiš za odstranitev tega vira, za na nek način pravzaprav namerno ignoriranje? Kako se prisiliti v to, da se, ko padeš na točko, kjer ti njega spremljanje povzroča več škode kot koristi (je to že prvi znak samoprepričevanja?), izvlečeš iz mehurčka, ki je, praviloma, uporaben in informativen?
Sledeče besedilo je, glede na zgornji odstavek, sproduciral ChatGPT.
Kako ločiti med zdravo potrebo po obveščenosti in prekomerno izpostavljenostjo, ki ti, malo po malo, začne krasti duševni mir? Ko informacije postanejo breme, se znajdeš pred dilemo: vztrajati v stiku z (neljubo) resničnostjo ali pa se zavestno odmakniti in tvegati, da zamudiš kaj, na podlagi česar bi sprejel morebiti pomembne odločitve. Ta nenehen tok informacij, ki te preplavlja, te lahko potisne v stanje, kjer se zdi, da je svet neskončno slabši, kot je v resnici. (Medklic avtorja: Upam, da je to res. Težko namreč verjamem, da je svet dober.) Zdi se, da smo se vsi ujeti v ta paradoks sodobnega časa – včasih čutimo potrebo, da bi prekinili to pretirano hranjenje z informacijami, vendar nas hkrati preganja strah, da bomo, če se umaknemo, izgubili stik z realnostjo. In tako smo ujeti v nekakšen krog samoprepričevanja, kjer si dopovedujemo, da je treba spremljati vse, a hkrati čutimo, da nas to počasi razjeda. Kje torej najti ravnotežje med informiranostjo in duševnim zdravjem?
Morda je ključno vprašanje, ali so vse informacije, ki jih prejmemo, resnično potrebne za naše razumevanje sveta. Ali je res nujno vedeti prav vse podrobnosti o vsakem globalnem dogodku, ali pa bi morda bolj smiselno bilo selektivno izbirati, katere informacije dovolimo v svoj mentalni prostor? V času, ko je skoraj vsak dogodek zlahka dostopen in ko nas obkrožajo naslovi, ki pogosto pretiravajo ali poudarjajo katastrofe, je morda edina rešitev ta, da se naučimo filtrirati – ne samo zaradi duševnega zdravja, temveč tudi zato, da bi ohranili sposobnost kritičnega razmišljanja. Morda ni toliko pomembno, da vemo vse, temveč da znamo presoditi, katere informacije so resnično vredne naše pozornosti. In v tej selekciji morda tiči odgovor na vprašanje, kako ohraniti notranji mir v svetu, ki je vse prevečkrat prežet s hrupom.
Po dolgem premisleku sem se odločil, da bom vsaj za nekaj časa odstranil določene vire informacij iz svojega življenja. Prevečkrat sem se že ujel v past nenehnega preverjanja novic, ki so me na koncu le izčrpavale in v meni vzbujale občutek nemoči. Zavedam se, da me nevednost ne bo zaščitila pred realnostjo, a morda bo ta oddih priložnost, da znova najdem ravnotežje med zunanjo informiranostjo in notranjim mirom. Potrebujem prostor, kjer bo tišina ponovno postala del mojega vsakdana, kjer bom lahko zadihal brez nenehnega pričakovanja naslednje slabe novice. Vem, da svet ne bo nehal obstajati, če ne bom spremljal vsakega dogodka, in prav to spoznanje me navdaja z določeno mero svobode.
Prepuščam se tišini in verjamem (želim vsaj poskusiti verjeti), da bo prinesla več koristi kot neprekinjen hrup informacij.