Ni tvoja krivda
Nisi zaman čakal na boljše čase, četudi ti nikoli niso prišli. Nisi mogel vedeti, da se bodo stvari obrnile za 180°. Ni tvoja krivda, da si verjel, da nekomu dejansko utegneš nekaj pomeniti. Ne obtožuj se, da si naivno mislil, da so vse lepe besede osebe, ki se ti je predstavljala kot nekdo, ki ti bo vedno stal ob strani, karkoli drugega kot laž, ki se kot milni mehurček razblini v krutosti izjave "ljudje se spreminjajo".
Ljudje se ne spreminjajo. Samo pokažejo svoje prave barve. In ni bilo v tvoji domeni, čeprav se zdaj prepričuješ, da bi bil vendarle moral opaziti, prepoznati te laži in že na začetku razkrinkati leporečenje.
Pri vsem je še najhuje, da si se, preden si vnovič nekoga spustil tako blizu, zaklel, da se kaj takšnega ne sme več zgoditi, in to tudi dal jasno vedeti. Pa vseeno si se, po dolgem prepričevanju, uklonil pod težo lepih besed. Ker si verjel, da je vredno. Ker si si drznil tvegati in končno si spet imel občutek, da nekomu pomeniš veliko. Nisi ti kriv, res ne, da so ljudje takšni egoisti. Da se lahko tako brezčutno igrajo s čustvi drugih, menda bližnjih jim oseb. Nisi mogel vedeti!
Pa vendar te ves ta čas spremlja grenak priokus. Vse to so končno le besede, in besedam, kot so te izučile situacije, ne gre verjeti. Besede so puhlice, besede so laži. Čeprav se prepričuješ, da ni tvoja krivda, ti takšen obupan poskus samoprepričevanja in samotolažbe res ne more pomagati.
In zdaj ostaneš sam s tišino, ki ti bolj kot karkoli pove, da nič ni bilo nikoli res. Da so obljube samo kulisa, ki pade ob prvem vetru, in da si bil le gledalec v predstavi, ki si jo zmotno imel za življenje. Ostane le okus kovine v ustih, kot po neizrečeni besedi, in občutek, da si izgubil nekaj dragocenega, čeprav tega nikoli zares nisi imel.