Nostalgično samosmiljenje
Včasih se spominjam lepših časov. Hasan Ibn Saba. Matura. Hecno, da nekaj, kar se mi takrat niti približno ni zdelo na pozitivnejši strani delitve obstoja, sedaj vzbuja občutke, vredne spominjanja. (Kako prijetno je tipkati na mehansko tipkovnico, ko se je enkrat navadiš. Mogoče bo šlo kmalu povsem brez napak. Res je prikupno.) Sledite, ali pa tudi ne, ker verjetno tega nihče ne bere, povsem nekoherentnemu toku misli. Ravno zato je to mesto tako primerno, ker verjamem, da ga nihče ne bere. Konec obvezne študijske izmenjave. Zavoljo prihajajočih neljubih zahtev v zvezi z vso mogočo prihajajočo Erasmus+ dokumentacijo nekoliko obžalujem, da se ni pisalo sprotnega dnevnika. A splošen vtis je: neprimerno bolje organizirano kot pri nas. Po celem semestru še vedno. Kar je, resnici na ljubo, precej težko, če imaš tako nizko referenčno točko. Ah, še vedno se sprašujem, kdo je koga podkupil, in na kakšen način, da je šel ta program na univerzi in na konzorciju skozi. Čeprav opazka kolegov, češ da celotna univerza deluje na podoben način, s čimer so me nemara hoteli le potolažiti, mi resnično ne vzbuja pozitivnih misli. Katastrofa. Tole je resnično tok misli oz., bolje, prstov, saj med tipkanjem tega ne razmišljam kaj dosti. Sovražim skupinsko delo in nadejam se, da bo tega v mojem prihajajočem obstoju čim manj. V preteklem semestru se je še enkrat več izkazalo točno to, kar ugotavljam že od osnovne šole. Verjetno ni treba posebej omenjati, kaj to je. Kaj mi je sicer dala ta izmenjava? Nič posebnega, ves čas se mi je zdelo, da sem v resnici doma. Kar načeloma ni slabo. Aja, morda izboljšano znanje hrvaščine. Kar je verjetno nepričakovana opazka za v Erasmus dokumentacijo in končno poročilo, a vsekakor se bo to vključilo noter. (iobio in nerazlikovanje predlogov noter in notri, ah ja.) (Ah ja, GimJes in lepši časi. Trenuten obstoj je tako neverjetno nezanimiv, brezsmiseln, zadnjih 5 let je minilo, kot bi mignil, v bistvu pa se ni zgodilo prav nič. Če bi me kdo vprašal, v katero leto se želim vrniti, bi bil moj odgovor verjetno nekam v OŠ. Čeprav so bila gimnazijska leta bolj prijetna, pa je bila OŠ vseeno neko takšno povsem milo obdobje, kjer se nismo še zavedali ničesar. Pa verjetno bi se bilo kupilo kakšno delnico Telekoma. V srednji pa, seveda, kriptiće.)