O nebinarnih osebah in njih naslavljanju
Uvod
Takšno ali podobno besedilo se spravljam napisati že dlje časa, pa mi doslej nikoli še ni uspelo. Ni mi niti uspelo začeti, tako da ne vem, ali je »ne uspeti« sploh ustrezen izraz. Vedno je namreč, ob boku želji po poskusu razjasnitve ali vsaj približanja manj znanih konceptov in dojemanj javnosti, zmagala indiferentnost do stanja oz. prepričanost o nepomembnosti omenjene tematike. Tokratna evrovizijska zmaga pa, hote ali nehote, daje dobro iztočnico za razmislek in, pomembneje, njega ubeseditev. V zadnjih dneh je v različnih medijih moč zaslediti informacijo o »nebinarni osebi, ki je zmagala na Evroviziji«. S tem povezani so, pričakovano, začudeni, pa tudi žaljivi in negativni komentarji, skupno večini njih pa je tematiziranje nerazumevanja nebinarnosti. Tistim, ki jim je žaljivo komentiranje na novičarskih portalih in na družbenih omrežjih malodane služba oz. so vnaprej prepričani, da nečesa ne razumejo, je branje toplo odsvetovano, saj je besedilo namenjeno predvsem tistim, ki so dejansko pripravljeni vsaj poskusiti razumeti doslej neznane jim pojme. Za začetek je dobro razjasniti pojme. Kaj sploh pomeni »nebinarno«? Slovar za besedo »binarno« pravi sledeče: »ki se nanaša na dve stvari ali je sestavljen iz dveh stvari, v katerem je vse ali ena ali druga stvar« (Cambridge Dictionary) ali »ki je iz dveh enot« (SSKJ). Binaren je tako lahko številski sistem (poznan zlasti v računalništvu – 0 ali 1) ali kakršnakoli druga dihotomija (ločevanje na dva nasprotujoča si dela), npr. da ali ne. Poznamo tudi pojem binarnih oz. dihotomnih spremenljivk, ki lahko zavzamejo le eno izmed dveh nasprotujočih si vrednosti. Nasprotno temu pojem »nebinarno« označuje ravno obratno: zanikanje delitve na dva nasprotujoča si dela.
Biološki in družbeni spol
Za razumevanje pojma nebinarnosti je najprej treba razumeti razlikovanje med različnimi kategorijami spola. Biološki spol (sex) se nanaša na biološke in fiziološke značilnosti, ki določajo moške, ženske in interspolne posameznike. Temelji predvsem na fizičnih lastnostih, kot so kromosomi, hormoni in reproduktivni organi. Družbeni spol (gender) pa je spekter in vključuje identitete, ki niso samo moški in ženske, na primer transspolne, nebinarne in spolno fluidne identitete. Binarni sistem družbenega spola je osnovan na temeljih medicinsko opredeljenega spolnega binarnega sistema, kjer so kulturne vloge, družbene hierarhije in politična moč izhajale iz ugotovljenih razlik v reproduktivni fiziologiji. Sicer pa je družbeni spol že dolgo priznan kot nekaj, kar se lahko v življenju spreminja. Izražanje družbenega spola tako ni linearno, temveč je kontinuum (Morrison et al., 2021). Razlikovanje med tema dvema kategorijama obstaja zaradi nanašanja na različne vidike identitete, omogoča pa diferencirano razumevanje človekove identitete in vedenja ter priznava vpliv bioloških in družbeno-kulturnih dejavnikov (Deaux, 1985). Kategoriji se za posamezno osebo lahko medsebojno ujemata, ni pa nujno.
Nebinarnost
Nebinarnost je izraz, ki se uporablja za opis spolnih identitet, ki se ne ujemajo s tradicionalno binarno klasifikacijo moških in žensk. Nebinarni posamezniki se lahko identificirajo kot kombinacija spolov, ne kot izključno moški ali ženski spol ali kot spol, ki se popolnoma razlikuje od moškega ali ženskega (Richards et al., 2016). Dojemanje nebinarnosti je kompleksen preplet edinstvenih izkušenj, oblikovanja identitete in dojemanja samega1 sebe. Nebinarne osebe pogosto ugotovijo, da jim ta spolna kategorija pomaga osmisliti nejasna ali negativna čustva, ki so jih doživele, in jim omogoča, da bolje razumejo svojo spolno identiteto. Omenjeni občutki lahko izvirajo iz tega, da se ne identificirajo v celoti s tradicionalnimi binarnimi spolnimi kategorijami, ter iz potrebe po priznanju in potrditvi s strani drugih (Losty in O’Connor, 2018). Nebinarnosti pa ne gre zamenjevati z interspolnostjo (intersex). Slednje pomeni biološko nejasnost spola v binarnem spolnem sistemu, kjer otroka ob rojstvu ni mogoče enoznačno opredeliti kot žensko ali moškega. Interspolne osebe se lahko razlikujejo v razvoju spolnih kromosomov, spolnih žlez, reproduktivnih organov in genitalij. S pomočjo operacij jim je pogosto dodeljen binarni spol, vendar se nekatere osebe s tem pripisanim spolom poistovetijo, medtem ko se druge ne. Interspolnost ni enako kot transspolnost, vendar pa se nekatere interspolne osebe lahko identificirajo tudi kot transspolne (TransAkcija, Društvo DIH, 2022). Če je koncept transspolnih oseb že precej znan in splošno razumljen, ni nobene logične razlage, zakaj bi koncept spolne nebinarnosti bil kaj manj razumljiv: Transspolne osebe se družbeno ne identificirajo s spolom, dodeljenim ob rojstvu. Ključna beseda tu je »družbeno«, kar implicira, da v osnovi ne gre za »biološki« spol. V angleščini denimo že kar se terminologije tiče obstaja razlikovanje med pojmoma sex in gender: Prvi označuje spol v biološkem, medicinskem smislu, drugi pa v družbenem. Nekatere transspolne osebe se odločijo za medicinsko tranzicijo, ki obsega spremembo biološkega spola, nekatere pa ostanejo zgolj pri družbeni tranziciji in medicinske nikoli ne opravijo, torej njihov biološki spol ostane isti in lahko ne sovpada z družbenim. Do sem se zdi zadeva še precej jasna in razumljena. A pravzaprav niti nebinarnost ni nič manj razumljiva: Analogno transspolnim osebam, ki se družbeno identificirajo kot »nasprotni« spol, iz česar izhaja, da se ne identificirajo z biološkim spolom, se tudi nebinarne osebe ne identificirajo z biološkim spolom, obenem pa se ne identificirajo niti z »nasprotnim« spolom. Nebinarnost je pravzaprav krovni termin za več različnih identitet: Od aspolnosti2 do bi- in multispolnosti ter spolne fluidnosti. Pod tem krovnim terminom naj bi sicer obstajalo še nekaj drugih identitet, ki pa niso vse logično razložljive z zgornjo analogijo in pojasnilom, zato so v tem besedilu izpuščene.
Aspolnost kot hiponim nebinarnosti
Aspolnost (agender) je spolna identiteta, pri kateri se osebe ne identificirajo z nobenim spolom in se imajo za spolno nevtralne ali brez spola. Ne upoštevajo tradicionalnih družbenih spolnih vlog in se lahko izražajo na načine, ki niso povezani z moškostjo ali ženskostjo. Aspolne osebe pogosto uporabljajo spolno nevtralne zaimke ali se uporabi zaimkov in spolno zaznamovanega jezika nasploh izogibajo in se ne čutijo prisiljene prilagajati družbenim pričakovanjem glede spolnega vedenja. Njihove izkušnje in izražanje so različni, ključni dejavnik, ki jih opredeljuje, pa je to, da se ne identificirajo z nobenim spolom, kar jim omogoča obstoj zunaj tradicionalnih spolnih norm. Medtem ko so vse aspolne osebe nebinarne, pa niso vse nebinarne osebe aspolne.
Jezikovne dileme
Letošnja evrovizijska zmaga bo zagotovo doprinesla k vidnosti nebinarnih oseb, kar je vsekakor pozitivno, po drugi strani pa se, vsaj kar zadeva morfološko bogatejše jezike (vključno s slovenščino), pojavljajo vprašanja in dileme glede naslavljanja in referiranja nanje. Ena izmed možnosti je že znani »zloglasni« podčrtaj in uporaba obeh binarnih možnosti (pisatelj_ica, on_a, ga_jo), a – zlasti glede na pragmatično komponento jezika in prenos informacij kot eno izmed funkcij jezika – podčrtaji in podobne tvorbe se ne izkažejo kot optimalna rešitev, saj je preveč vpadljiva in moti pozornost ob branju; spominja celo na reševanje šolskih nalog z manjkajočimi besedami. Z ozirom na to se je pojavila tudi ideja o podčrtaju brez druge oblike (pisatelj_, on_, ga_), kar toka branja zagotovo ne moti tako kot podčrtaj v spremstvu obeh oblik, ampak vseeno se moramo, ko naslavljamo nepoznano osebo, odločiti za eno, primarno obliko, kar je, če sledimo analogiji z generično množinsko obliko, smiselno in dejansko predstavlja precej dobro rešitev za množino (če skušamo odmisliti, da je to pač še vedno … podčrtaj). Vprašanje, ki se ob tem poraja, je, kako se odločiti, kaj je pri referiranju na neko specifično nebinarno osebo primarna oblika. Intuitivno bi bila to verjetno moška oblika, analogno generični množini. A z ozirom na koncept nebinarnosti in razlikovanja kategorij spola je jasno, da predvidevanje na podlagi biološkega spola ni optimalna smernica. Po svetu se sicer že dlje časa pojavljajo različne, bolj ali manj inovativne ideje za implementacijo vključujoče rabe jezika, od uporabe simbolov (vezaj, zvezdica, navpično tripičje …) do uporabe daljše besede z vmesno veliko začetnico, kjer je to mogoče (npr. v nemščini). Obstajajo tudi bolj ekstremni primeri, kot je uporaba črke x namesto spolno definirajoče končnice. Ob vsej tej želji po zagotavljanju inkluzivnosti, ki je vsekakor hvalevredna, se je smiselno vprašati, kakšen poseg v jezik je še dopusten, in, končno, kje je meja, da je neka zapisana kombinacija simbolov sploh še beseda. Tehnično namreč pri besedah, prekinjenih z raznimi simboli, ne gre več za iste besede. Nedvomno se kaže potreba po več nevtralnih besedah, a vprašanje je3, ali je npr. učiteljx (učitx?) ustrezna rešitev. V povezavi s tem se poraja še vprašanje, katerega slovničnega spola bi bile te na ta način novonastale nevtralne besede, ko bi šlo ne za množinsko4 obliko, temveč za edninsko vključujočo obliko, in edina logična razlaga je srednjega. Kar ni problematično, saj je slovnični spol seveda spet povsem druga kategorija spola (prim. dete, dekle). Že pred leti se je tudi v slovenskem jezikovnem prostoru odvijala burna debata o naslavljanju spolno nenormativnih oseb (Wikiverza), povod katere je bila sprememba pravilnika Filozofske fakultete UL. Nanašala se je zlasti na vključujočo rabo jezika v povezavi z množino in ne glede na vse še vedno stojim za svojimi takratnimi trditvami, kar zadeva generični spol. Naslavljanje nebinarnih oseb je seveda druga stvar, vseeno pa bi nekatere rešitve lahko veljale za oba primera. Namesto opisanega mrcvarjenja jezika in že obstoječih besed je po mojem mnenju smiseln premik k uvedbi in uveljavitvi nevtralnih izrazov za opis zunajjezikovne stvarnosti. Omembe vredna sta tudi nominalni slog in trpnik, ki, žalibog, (zaenkrat) nista specifika slovenščine. Resda to zahteva precej več jezikovne spretnosti, a za jezike, kot je slovenščina, se mi to, vsaj trenutno, zdi najboljša vključujoča rešitev, ki ne zmoti (preveč) toka branja. Končno je tu, po vzoru nekaterih jezikov, še množinsko naslavljanje oz. onikanje5, ki, vsaj v določenih primerih, lahko precej ustrezno reši zagato. Vsem situacijam se s temi predlaganimi alternativnimi načini naslavljanja seveda ni mogoče izogniti in tudi sicer je smiselno, ko gre za posamezno osebo, to vprašati, kako naj se jo naslavlja, a včasih, kot recimo v tem evrovizijskem primeru, to žal ni izvedljivo.
Pozorno oko bo opazilo, da za tovrstne primere uporabljam moški slovnični spol. Ko gre za generično rabo, se mi to ne zdi sporno. Drugače je pri naslavljanju neke točno določene osebe, katere spolna identiteta nam je poznana.↩
Pojma ne gre zamenjevati z aseksualnostjo. Aseksualnost je spolna usmerjenost, za katero je značilen neobstoj spolne privlačnosti ali spolne želje. V okviru spektra spolnih usmerjenosti aseksualnost velja za ločeno kategorijo, ki se razlikuje od heteroseksualnosti, homoseksualnosti in biseksualnosti (Bogaert, 2015).↩
Ne. Pravzaprav to ni nikakršno vprašanje. To je popolnoma neberljivo.↩
Za množino sicer včasih obstaja precej elegantna rešitev v smislu skupnih imen (učiteljstvo, gasilstvo, študentstvo, prebivalstvo).↩
Onikanje je v slovenščini resda skoraj povsem poniknilo, a ravno zato, ker trenutno ne izpolnjuje več svoje funkcije, je, kot že obstoječ jezikovni pojav, morda primerna izbira. So pa z njim povezani drugi aspekti, ki bi utegnili zmotiti nekatere, npr. generična množinska oblika.↩