Osnovnošolske rime
Spomnim se, kako so mi šle že globoko v osnovni šoli neverjetno na živce naloge, kjer smo morali najti rimo za svoje ime in/ali priimek. Nekateri pač nimamo te sreče, da bi se karkoli rimalo na nas. Ampak takrat očitno učiteljice niso dojele tega; še vedno mi ni jasno, kako. Tako da se je, in tega se živo spominjam, samo vdano v usodo čakalo, da mine ura, ko smo morali predstaviti svoje veleume. Leto ali dve kasneje se je na razstavnem prostoru opazilo "rimo" Erik – velik. Bitja so imela enako nalogo kot mi pred par leti, da. In še dandanes si ne morem izbiti iz glave te "nerime". Še danes ne vem, kaj so zares hoteli od nas; verjetno samo sodelovanje in da nekaj prinesemo k uri. Ampak ne morem si izmisliti nečesa, za kar definitivno vem, da niti približno ni rima. In potem se je celo uro sedelo malodane nepremično, brez rime, ker pač, rime ni.