Prilika o izgubljenem telefonu
Piše se avgust 2022, ko se iz dolgčasa in drugih neznanih vzgibov pogumno odločam za deljenje zgodbe s širšo publiko, da jo pravočasno primerno posvarim pred morebitnimi podobnimi situacijami.
Začetek zgodbe sega v zgodnje dni februarja letošnjega leta, ko se – rahlo poetično navdahnjeni – protagonist Ludvik Emil odloči sodelovati v nagradni igri znane blagovne znamke mobilnih naprav. Med podrsavanjem po facebooku mu namreč v oči pade mikavna nagradna igra, zato se odloči sodelovati in glej ga, zlomka, naslednji dan presenečeno ugotovi, da je napisal zmagovalni komentar! Navdušen nad prejetjem novega telefona, nagrade, ki pripada zmagovalcu, brez odlašanja sporoči osebne podatke na zahtevani e-naslov, nato pa naslednje dni preživi v veselem pričakovanju nove mobilne naprave.
Čaka …
Čaka …
A zaman; nastopi marec in obljubljenega klica ni od nikoder. Prejme pa e-pošto neke povsem neznane agencije, ki ga vabi na dogodek. Odveč je omenjati, da ne gre za isto tretjo osebo iz pravilnika, zato se temu primerno pozanima, od kod omenjeni agenciji osebni podatki. V primerjavi s prvo agencijo – v pravilniku navedeno tretjo osebo, ki bo imela »vpogled v osebne podatke, ki jih bodo udeleženci posredovali, izključno za namene vzpostavitve stika z zmagovalcem, pošiljanja in prejemanja nagrade« –, ki na poizvedbo sploh ni odgovorila, se – seveda po prvem ignoriranem sporočilu, to je v poslovnem svetu očitno kar stalnica – izkaže, da je to podjetje kontakt dobilo od social managementa, češ da je Ludvik Emil »kot fan [blagovne znamke] dobil vabilo na dogodek.« Ludvik Emil na očitno ignoriranje v predhodnem sporočilu zastavljenih vprašanj počasi izgublja upanje v splošno funkcionalno pismenost. Morda pa gre za nezakonito operiranje z osebnimi podatki? Kmalu zavrže to mračno misel; to pa res ne, celotna situacija deluje izjemno verodostojno!
Kljub temu ga gloda skrb, da se pošiljka morda ni izgubila kje na poti do naslovnika, zato znova vzpostavi stik z organizatorjem, ta pa ga pusti kar lep čas kruto čakati. Zdaj ga že začenja skrbeti – kaj če gre za prevaro? Vseeno kontaktira organizatorja, še vedno se namreč nadeja, da bo v roku nekaj dni lahko že veselo opravljal klice z novega telefona. Vmes je zaradi dela tudi izpustil drugi del nagrade – udeležbo na dogodku, kar tudi za vsak primer sporoči organizatorju, ta pa mu postreže z nerazumljivimi sporočili. Pogovor tudi zavoljo vedno bolj kompleksne vsebine sporočil postaja nekoherenten, tako da protagonist posumi na šum v komunikaciji zaradi jezikovne ovire, zato znova prosi za premik komunikacije na druge kanale, npr. e-pošto ali kontaktni telefon, po možnosti z osebo, ki razume situacijo in obvlada slovenski jezik. Nato zaradi preobremenjenosti z delovnimi obveznostmi in osebnimi zadevami za nekaj časa pozabi na situacijo. Morda je pozabil tudi organizator, ali pa je dinamika dela znotraj te organizacije tako kaotična, da znova prosijo za podatke o dostavi – ki so bili posredovani že zdavnaj! Ludvik Emil se nato končno spomni, da še vedno kliče s starega telefona, zato se v sredini julija znova obrne na organizatorja z nekaj sočnimi in ekspresivnimi sporočili. Ker lep čas ni odgovora, se dobro pozanima o pravnih implikacijah dogajanja, aktivira tudi pravniške veze, nato pa, oborožen z informacijami, zagrozi s prijavo na pristojne institucije. Hop, Cefizelj! To pa očitno na drugi strani vzbudi določene občutke, saj odgovor sledi takoj naslednji dan. Kakšno nepričakovano presenečenje! Situacija se znova premika; Ludvik Emil ponovno obudi upanje na nov telefon.
Tako spet čaka …
In čaka …
Kljub rahli trohici upanja opaža, da šum v komunikaciji postaja vse močnejši. Organizator – verjetno v želji, da se kmalu znebi nadležne stranke –, malce prenagljeno pošlje obljubljene podatke za sledenje, pri čemer pozabi ključno informacijo – sledilno številko. Razumljivo, se zgodi vsakomur, sploh če se že pol leta izogibaš upoštevanju lastnega pravilnika. Logično. Organizator na poizvedbo postreže s sila kontradiktornim sporočilom, sledilne številke pa še vedno od nikoder. Ludviku Emilu zavre kri, zato ponovno zahteva odgovore. Zadnje in edino sporočilo organizatorja nato vendarle vsebuje – zloglasno številko za sledenje! Ludvik Emil močno sumi, da se je na tem mestu za organizatorja komunikacija z njim zaključila, saj njegova nadaljnja vprašanja ponovno ostajajo neodgovorjena.
Zdaj mu ne preostane drugega, kot da se obrne na dostavno službo. A kot se že spodobi, tudi tu naleti na nejasnosti. V četrtek, 4. avgusta, se prebudi zgodaj in v pričakovanju najprej preveri stanje pošiljke. Ob 10.00 je bila pošiljka dostavljena! Šok, o moj bog; mar že lahko potujemo v času? Ura je vendar šele osem! Naslednji logični korak – kontaktiranje dostavne službe. Upanje mu znova usiha, saj gre za hrvaško podjetje, in glede na izkušnje z organizatorjem nagradne igre, ki je več kot očitno tudi stacioniran v sosednji državi, znova pričakuje nepopolno komunikacijo. A tokrat se moti! Slovenska podružnica podjetja dejansko odvovori v doglednem času, jasno predstavi situacijo in ga napoti dalje na slovenskega podizvajalca. Skorajda ne more verjeti, zato se nekajkrat uščipne, saj je prepričan, da sanja. Ker pa še vedno ne ve, ali je kontaktna telefonska številka sploh prišla do dostave, saj se organizatorju ni zdelo vredno podati odgovora na tako enostavno vprašanje, znova stopi v kontakt z dostavo, tokrat e-pošto dobi slovenski podizvajalec dostave. Ker je trenutno vikend, na odgovor še čaka, prav tako pa se mu niti približno ne sanja, kje se nahaja pošiljka s telefonom.
Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, njegov bodoči telefon, odpisan in je znova pričel obstajati, ker je bil izgubljen in je najden.
Če je v pošiljki sploh telefon …
Opomba: Osebe in dogodki v zgodbi so plod domišljije, vsaka podrobnost z resničnimi dogodki je lahko zgolj naključna.