Prvi vtisi z izmenjave
Lp z obvezne študijske izmenjave v Zagrebu. Prve vtise bi se dalo strniti nekako takole:
- Kar naenkrat se mi Ljubljana sploh ne zdi več tako oddaljena.
- Najprej pometi pred svojim pragom, preden kritiziraš ostale.
Ampak začnimo lepo od začetka. Kot verjetno že kje omenjeno, je na našem študijskem programu izmenjava obvezna, izbiramo pa lahko med Brnom na Češkem in Zagrebom na Hrvaškem. Ker se mi je ideja o izmenjavi milo rečeno upirala, se je izbralo "manjše zlo", tako težavnostno kot relacijsko. In zaenkrat, kljub nagovarjanjem odgovornih pri nas, kako da je v Zagrebu vse neverjetno kaotično in neorganizirano in naj vendarle izberemo Češko, izbire res ne obžalujem. Zagotovo bi bila tudi Češka zanimiva in svojevrstna izkušnja, a nč ne de. Kljub prvotni napovedi, kako da se bo vsak teden hodilo če ne domov pa vsaj v Ljubljano, se je šlo domov zaenkrat le enkrat. Temu vsaj malo botruje tudi razdalja in vozni redi vlakov. Direktna linija do/od Zagreba poteka trikrat dnevno in vsi so mednarodni vlaki. Prvi in zadnji sta nočna vlaka z možnostjo rezervacije sedeža, kar pomeni, da so me v Ljubljani iz kupeja izrinili neki Nemci, ki da so rezervirali sedeže. Dvomim, da so kupili celoten kupe za tri osebe, pa vseeno. Na poti nazaj pa me je v vsakem še približno prostem kupeju pričakalo kašljajoče, smrkajoče in kihajoče vzdušje, kar seveda ni nekaj, kjer bi bilo, kljub maski, zelo ugodno preživljati čas. Iz omenjenih razlogov o spanju in/ali delu na vlaku seveda žal ni bilo ne duha ne sluha. Najbolj všeč mi je še sedenje na hodniku, a tam je načeloma kar prometno.
Kar se tiče študija, je zadeva zaenkrat zelo v redu, vsekakor neprimerno boljša kot pri nas. Celo ni mi treba spreminjati študijskega sporazuma, kar me v luči nedavne dramice in siceršnjih okoliščin neverjetno veseli. Skrajno bizarno se mi zdi, kako so nekateri pri nas kritizirali Zagreb, a v resnici so moje dosedanje izkušnje toliko boljše kot tam, da je to dokaj neopisljivo. Resda sicer je v primeru skrajno nizke referenčne točke praktično vse lahko bolje, a vseeno. Tu mi, proti prvotnim pričakovanjem, postaja všeč.
Nasploh se mi – zaradi bližine Slovenije, zelo podobnega jezika in ljubljanskemu podobnega podnebja – ne zdi, kot da sem v tujini. Bizarno je edino, ko kdo z nami komunicira v angleščini. Sicer pa se je v neposredni bližini stanovanja izpraskalo celo nek fitnes, kjer so okna stalno odprta, zaradi česar se prostor lepo prezračuje, in že samo zaradi tega se je bilo vredno včlaniti.
Erasmovskega življenja mi nekako še ni bilo zares dano izkusiti, razen pohoda na Medvedgrad in Sljeme, ko so nekateri, kako presenetljivo, s seboj prinesli vodko, in še dveh ESN dogodkov. Razkazano mi je bilo tudi, kam se navadno hodi popivat.