Razočaranje nad svetom
Nihče nič ne ve. Na živce mi gre. Pošiljajo me prek mailov od ene do druge osebe, brez jasnih odgovorov.
Nekdo mi je pred kratkim dejal, da fakulteta, univerza tako funkcionira. Da svet tako funkcionira. Da so ljudje, če si drznem preoblikovati njegove besede, v osnovi nesposobni in ne posedujejo znanja za opravljanje nalog, za katere so, in to je to, kar morda najbolj boli, plačani. Da je primer našega študijskega programa le simptom delovanja celotne fakultete in, širše, univerze.
A res ne verjamem, da je tako slabo. Ne morem verjeti, da je tako slabo. Ne želim verjeti, da je tako slabo.
Nikoli se mi ni zdelo, da sem optimist; resnično ne, prej pesimist, če bi se bilo treba opredeliti za eno ali drugo. Je res preveč pričakovati, da od ljudi na pozicijah pričakujem vestno in sposobno opravljanje njihovih dolžnosti?
Boli me, da se po eni strani na veliko opleta z aktivnim sodelovanjem, vključujočnostjo, edinstvenostjo, kako da je vsak posameznik pomemben, kako da si vsi tako navdušeno prizadevamo za kakovost, kako da smo spet pridobili nekakšno mednarodno potrdilo o kakovosti delovanja univerze, in še in še. Ne želim verjeti, da so to le puhlice, same sebi namen; da je svet resnično eno samo mešališče megle.
A verjetno je in najbrž bo, ko se tega končno zares utegnem zavedati, to najbolj boleč udarec na realna tla nasploh.