Resnica osvobaja
To je to. Dokončno me je zadelo sicer kruto spoznanje, da se nima smisla več truditi. Ne zato, ker bi bilo brezbrižje že tu, temveč zato, ker je resnica, kolikor kruta, mehkejša od kakršnekoli iluzije. Ko kulise popadajo in prah prekrije vse lepe besede, ostane le gol oder – brez prizora, brez igre.
Vem, kaj nosiš v svojih mislih. Vem, da se me sramuješ. Vem, da sem ti že zdavnaj postala breme, ki ga skrivaš pred očmi drugih.
A zdaj, ko to vem, je vse lažje. Ni mi več treba popravljati pokvarjenega odra ali barvati kulis, ki jih bo veter spet raztrgal. Ni mi več treba verjeti, da je toplina v tvojih dlaneh (bila kdajkoli) resnična.
Ostane samo tišina – in v tej tišini sem končno sama, a tudi svobodna.