Šah-mat
Kako se sprijazniti z očitno neizbežno in vse bolj dušo parajočo brezbrižnostjo obdajajočih te oseb, polnih samohvale o »sprejemanju različnosti in drugačnosti«, malodane brezkončni »vključujočnosti« in »progresivnosti«? Ko, treščoč na trdna, prerealna tla, na (bolj ali manj) krut način ugotoviš, da ti, ne glede na vse, ob strani ne stoji nihče, saj se vsi preveč boje za lastno udobje, čeravno ob tem – morda nevede, a nevednost nikoli ni in ne more biti zadosten izgovor – teptajo lastne, tako imenovane, in zato tudi v narekovajih, »vrednote«. Kot bi v nebo vpijoč egoizem ne bil dovolj; ne, dodaten žebelj v krsto zabijejo ravno takšne na hinavstvu temelječe diskrepance med obliko in vsebino.
In bridko je spoznanje, ko je tvoja edina izbira omejena na eno izmed dveh, obeh suboptimalnih, možnosti, izmed katerih vsaka nudi občutno več negativnih kot pozitivnih posledic – nadaljevati pot ob takšnih osebah ali se podati na nadaljnji obstoj brez tovrstnega spremstva. Del ene ali druge je, žalibog, sprijaznjenje, in dokler luči sveta ne ugleda karseda objektiven način merjenja jakosti posledic odločitev, je verjetno najboljša, oziroma najmanj slaba, odločitev nje odsotnost ali izogibanje v največji meri, kar ti, a le v primeru ugodne poravnave zvezd in planetov, za kar je verjetnost majhna, prihrani vsaj, in že to je nekaj, nadaljnje samoobsojanje za aktivno sprejetje slabe odločitve.