Samovprašanja
Kako se sprijazniš z dejstvom, da nekdo ni to, za kar si si ves čas – bržčas naivno, sodeč po sebi – predstavljal, da je, zlasti če gre za tebi bližnjo, nemara celo najbližjo osebo? Kako se pobereš od tega malodane brezkončnega razočaranja, ki zareže globoko v dušo, saj nekega dne kot strela z jasnega ugotoviš, da niti med tako imenovanimi bližnjimi osebami ni take, ki bi bila zate pripravljena storiti to, kar bi ti brez pomisleka storil zanjo, čeprav na račun svojega lastnega udobja? Navezanost je v osnovi slaba in škodljiva; zakaj se, glupača, ne poslušaš in učiš na lastnih napakah? Kolikokrat si moraš še zatrdno priseči, da zdaj se pa res nikoli več ne navežeš na nekoga tako močno, da bi te lahko razočaral? Osel gre samo enkrat na led; tebi več kot enkrat očitno ni dovolj. Kaj se je zgodilo z ugotovitvijo izpred nekaj let, da se ne trudiš več najti nekoga, ki bi te razumel popolnoma, oz. vsaj približno, in da je tvoj naslednji in največji cilj najti svoj mir, doseči lastno razumevanje in sprejemanje? Edino tako si lahko narediš pot za nove spomine, v upanju, da manj boleče, pa četudi boleče, to lahko očitaš zgolj in samo sebi v tem primeru. Še vedno je sicer edini način za izogibanje koncem neustvaritev začetkov in včasih je očitno bolje spustiti priložnost za ustvaritev začetka, če je to garancija za izogib bolečemu koncu. Spomni se ugotovitve, da so tvoji najbolj živi spomini misli na situacije, kraje, podobe v mislih in odslikave nekega trenutka, pogosto brez družbe; niso osebe te, ki se jih nostalgično spominjaš, niti kraji ne, pač pa tvoje lastne projekcije, ustvarjene v njih bližini. Zakaj neki bi bilo oziranje v preteklost in hrepenenje po minulem veselju nujno in brezpogojno napačno; če je alternativa trenutna realnost, izbira ni prav težka, kajne? Očitek, da tako ne "živiš v sedanjosti", izgubi vso težo, ko se zaveš, da je sedanjost, zelo milo rečeno, sranje, v katerem pač ni ravno užitek živeti.
Kaj delaš narobe, da je že leta tvoja največja želja nasploh, da bi obstajal svet brez čustev, ker nobeno še tako vedro veselje ni močnejše od najgorkejše žalosti? Zakaj ne zmoreš kreirati in zadržati veselja? Morda, ker tega kljub vsem dosedanjim izkušnjam še vedno iščeš primarno v ljudeh, namesto da bi nanje gledal kot nujen in manj pomemben faktor na svoji poti. In ker si vedno znova razočaran, ko ugotoviš, da nikomur ne pomeniš dovolj, da bi zate šel preko svojih meja in stopil iz lastne cone udobja. Ker ne verjameš več, da na svetu obstaja oseba, ki bi te razumela in bila pripravljena zate storiti enako kot si ti pripravljen storiti za svoje (zaenkrat še) bližnje osebe. Se zato oklepaš obstoječih osebkov, čeprav so daleč od dobre izbire? Kakšno pocestniško obnašanje, vredno vsakega pomilovanja in prezira. Očitno osebam kot si ti nikoli ne bo usojeno čutiti srečo in veselje, ker se temu podzavestno (ali pa zavestno) izogibate, ker imate ves čas v mislih konec te sreče in strah pred sledečo žalostjo, kar, ironično, vpliva na to, da ste ves čas žalostni.
Kje je meja, ko je optimalen izid popolna vseenost; kje se konča preudarnost, kje začne nasprotovanje lastnim vrednotam? Si boš zmožen kdajkoli oprostiti, če klavrno končaš zaradi popadle te utrujenosti? Je tvoje življenje resnično tako malo vredno, da se vselej pustiš teptati drugim in naposled padeš pod kompromisi, ki to pravzaprav niso? Kdaj si padel tako nizko, da žrtvuješ svoje lastne vrednote in končno tudi svojo lastno dobrobit za ljudi, ki ne samo da ne bi storili enako zate, marveč jim je celo tako evidentno vseeno zate, da bi bila edina logična reakcija čimprejšnja odstranitev takšnih primerkov iz tvojega obstoja? Kaj imaš sploh od njih, kaj pozitivnega prinašajo v tvoj obstoj, in, to je ključno vprašanje, je tega več kot negativnega? Ker to v resnici sploh ni vprašanje – zakaj vztrajaš pri njih in z njimi? Te je strah samote in/ali osamljenosti? Je res družba ignorantskih ljudi, ki ti implicitno celo želijo slabo, boljša kot samota? Jih pojmuješ kot možen nadomestek davno izgubljene sreče in veselja in se skušaš oprijeti vsakršne, še tako slabe alternative, ki niti ni primarno tvoja izbira? Navadi se že enkrat na kruto realnost; znižaj kriterije, sprijazni se s samoto. Je takšen monolog morda prvi korak k temu? (Ne vem. Škoditi pa vsekakor ne more.)
Kdaj torej napoči trenutek, ko se, globoko v sebi vendarle zavedajoč se, da imaš prav, da si imel prav ves čas, vdaš pod težo splošne ignorance, saj sam nimaš ne moči, še manj pa sredstev za upiranje? Kaj storiti, ko prideš do točke, na kateri te slednjič le preplavi izsiljena indiferentnost; kako se sprijazniti z dejstvom, da lahko, če zaradi napačnih odločitev izgubiš vse drugo, vseeno upajoče živiš za trenutek, ko se boš, čeprav komaj, in to za kakšno ceno, zmagoslavno, dasiravno le simbolično, povzpel nad večino, rekoč, da si imel ves ta čas prav? Kako osmisliti pravo vrednost tega trenutka sicer pirove zmage? Če v življenju izgubim vse ostale cilje, če sploh ne utegnem najti nobenega – oh, da mi je dano doživeti ta trenutek, da mi je dano doživeti izraze nasprotnikov, se jim hahljajoče in privoščljivo (na neki točki do ignorantskih oseb pač izgubiš vsakršno sočutje, žalibog) zazreti globoko v oči in opazovati njihovo zmedenost, jezo, strah, … (Kdaj bom na točki, ko lahko povsem iskreno tale zapis končam s "Takrat lahko tudi v miru umrem."? Nadejam se, da čim prej.)