Uživajmo življenje
Lasst uns das Leben genießen, solange wir es nicht begreifen.
(Uživajmo življenje, dokler se ga ne zavedamo.)
Citat, domnevno pripisan Kurtu Tucholskyju, čeravno njegovo poreklo nikoli ni bilo dokazano (Tucholsky Gesellschaft, Zitatforschung).
Včasih me misli popeljejo na ure književnosti. Srednješolske, pa tudi, oziroma zlasti, fakultetne. Na zelo naključne v okviru literarnega pouka pridobljene kompetence, recimo te s področja odrske osvetlitve. Ali nemške zgodnje srednjeveške književnosti. Se spomnim česa specifičnega, spominjanja vrednega? Niti ne. Mi je pa, in to moram priznati, spoznavanje z literarnimi deli res odprlo neko posebno obzorje; obzorje oz. sposobnost vživitve v trenutek, sposobnost apliciranja prebranega na realnost. Sposobnost videti in začutiti besede onkraj tistega zlajnanega vprašanja, "Kaj je želel avtor sporočiti?" Ko dosežeš točko, na kateri se ne sprašuješ več primarno, kaj je želel povedati avtor, temveč skušaš s pomočjo lastne refleksije misli aplicirati na resničnost, na pojave v družbi, se ti, in to ni pretiravanje, odpre nek drug svet, drugačen pogled.
Torej – kaj je želel avtor zgornjega citata povedati kako lahko v luči aktualnih dogodkov dojemamo zgornji citat?
Dasiravno besede po splošnem prepričanju veljajo za hedonistične, pa to ne drži nujno. Kajti obstoj utegne biti bistveno lažji, če se ga ne zavedamo, oziroma, povedano drugače, obstoj utegne biti prekleto težak, če se ga zavedamo zelo močno, nemara celo preveč. Če je zavedanje ključno za ohranjanje ustreznega nivoja funkcionalnosti, kje je meja, koliko zavedanja je še koristno, in kje se tehtnica začne prevešati v drugo smer, ko te zavedanje bolj kot karkoli drugega ovira pri vsakodnevnih stvareh? Kako lahko vemo, da je bolje živeti z zavedanjem sicer resda oprijemljive sedanjosti kot z melanholičnim oziranjem v minulo preteklost ali celo hrepenenjem po negotovi prihodnosti?
Kje se konča zavedanje, kje se prične obžalovanje?
Kje se konča zavedanje, kje se prično sanje?